No, Lovrek ni utegnil opazovati svoje spremenjene postave, a bolj in bolj si je želel vrstnika, s katerim bi včasih pokramljal, mu potožil in zaupal v zavesti, da ga razume še takrat, ko bi mu morda zmanjkalo pravih besed.
Včasih si je mislil, da je za vselej izginilo veselje minulih otroških let, vendar mu je nekaj prišepetavalo, da se mora zdaj, v letih rasti in krepitve, pojaviti mnogo večje, boljše in slajše veselje, da bi se morali približati dnevi velikega razmaha. Sam ni vedel, kaj pričakuje in pogreša: ali nekdanjo neskrbnost v daljni domačiji ali stare ljube prijatelje ali pa nemara novega, doslej še neznanega človeka.