Nekaj časa je s podkrižanima rokama in neodet strmel v ostrešje s številnimi, po mesečini osvetljenimi špranjami, a vedno občutnejši hlad ga je prisilil, da se je do vratu zakopal v seno. V njegovi mehki toploti mu je bilo nad vse ugodno. Šumenje vode pod njim mu je popevalo uspavanko, ki jo je motilo le sovino skovikanje, oglašajoče se nekje iz gozda.