Večerni mrak se je bil že priplazil v sobo, toda Luka je še vedno s pobožno vztrajnostjo praznil kozarce, klepetal in prepeval. Nazadnje je z jokavo ginjenostjo klical svojega varovanca in ga silil k pitju. Ta se je z gnusom odmaknil in se proseče oziral po krčmarju, ki se je končno usmilil njegove stiske ali pa se je nemara bal sitnosti s pijano nadlego.