Namesto da bi se bili, kakor druga leta, v divjeveselem diru razbežali domov, so se brez krika zbirali za šolo, kjer je gosto grmovje skrivalo njihovo pritajeno, skoraj zarotniško gibanje; razvrščali so se v četverostope, pomenljivo šušljali med seboj in nestrpno čakali na Lovreka, ki ga je učitelj nekoliko pridržal, da si s poslednjim naskokom na njegovo srce ohrani njegovo dosedanje zaupanje. Dečkov odhod na Stropnico mu je pomenil samo začasno oddaljitev, med tem pa se je hotel pobrigati za ugodnejšo rešitev varuštva. Zares sta se tokrat že spet bolje razumela in se s solznimi očmi poslovila.