Prepadla je sedela teta pri mizi z objokano Polonico, poslušaje nečakovo pripovedovanje o nesreči. Orožnik je molče poslušal in vestno beležil, tu in tam kaj vprašal, in nazadnje celo potolažil obupano starko, češ da mu že verjame, saj dobro pozna trške nepridiprave.
Lovrek se je po njegovem odhodu nekoliko oddahnil, vendar ni vso noč zatisnil oči, morda ne toliko zaradi preteče kazni, kolikor zaradi globokega razočaranja nad človeško poštenostjo.