Lovrek je v poslednjem trenutku doumel Ulrikov nevarni položaj in pozabivši vse prestane muke, brez pomisleka planil pod jez, kjer se je pogumno vrgel v temnozeleni tolmun. V nekaj zamahih je preplaval kipečo vodo in splezal na drčno, z mahom preraslo ploščad, preko katere je lila voda z močjo sproščenega orjaka ter mu spodnašala noge.
Z muko se preriva dalje, z razkrečenimi bedri išče opore, kljubuje in vzdrži, zavedajoč se, da lahko edino omiljenje neizogibnega padca preprečiti hujšo nesrečo.