»Janez!« je vzkliknil Lovrek in sredi besede onemel ob odmevu svojega glasu, ki so ga skale tako mnogotero odbijale, da so se bežni zvoki kakor zmedeni lovili po votlini, polni plesnobe in tohljadi, neskončne puščobe in praznote.
Janez se je prisiljeno nasmejal, pomirjajoč sebe in prijatelja: »Kaj ne, Lovrek, takšnega odmeva nisva pričakovala?«