Tik pod stopnicami je zaustavljal zelo razširjeno strugo visok in debel zid, sileč valove, da so se strmoglavljali na koncu jame v razmeroma tesen požiralnik, ki je jezno grgraje goltal spenjeno vodo. Vzporedno z zidom se je dvigala v ozadnju skoraj navpična stena, v kateri so bila vzidana težka, z zarjavelim železjem prek in prek obita vrata.
»Janez!« je vzkliknil Lovrek in sredi besede onemel ob odmevu svojega glasu, ki so ga skale tako mnogotero odbijale, da so se bežni zvoki kakor zmedeni lovili po votlini, polni plesnobe in tohljadi, neskončne puščobe in praznote.