Oj ti ljudje, ti graščaki v starih časih, je preudarjal Lovrek ob vrnitvi, kako prebrisano so znali skriti svoja zaklonišča, kako bistroumno so se zavarovali pred nestanovitno vojno srečo, kako pametno so si omislili za največjo silo še ena, nikomur znana vratca ... Kdo ve, ali so se jih utegnili vselej poslužiti? S čisto drugačnim razumevanjem so se ustavljali njegovi pogledi na polrazpadlem zidovju, ki se je še vedno, podobno davno poginulemu jastrebu oklepalo zelenega grebena, kakor da ga nikoli več ne mara spustiti iz krempljev.