»Kaj ti je?« je povprašal grof v skrbeh, videč prebledeli otrokov obraz in strmeče, razširjene oči.
»O, nič, nič,« je tajil Lovrek in se topo zagledal predse, ne da bi se bil dalje menil za osuplega gospoda, ki ga je nekaj časa z začudenjem motril in nekolikokrat zmajal z glavo, kakor da si ne more razložiti njegovega obnašanja, nato pa vstal in si pritrdil zložljivi stol na nahrbtnik.