Po teh besedah je snel nahrbtnik z ramen, ga razvezal in potegnil iz njega skrbno zavit šopek najlepšega cvetja, ki ga je s pobožno kretnjo položil k tetinim nageljnom pred Marijinim kipom. Nekaj trenutkov je z odkrito glavo molče stal pred kapelo, katere mračna podoba je ob obilici cvetja postala nekoliko vedrejša, nato pa je sedel na svoj lovski stol, ki ga je bil razkrečenega postavil na tla, ter začel Lovreka živo izpraševati o njegovem domu, o teti in sploh o Gradnikih.