Nekako strahoma je oprezoval popoldne okrog kapele, ki se mu je v zeleni senci gozdnih velikanov, obdajajočih jaso, zdela še skrivnostnejša ko navadno, čeprav so se po njenih začrnelih stenah poigravali celi šopi sončnih pramenov. Ko je končno vendarle odprl železna vrata, postavil z oljem napolnjeno lončenico med veneče cvetje ter prižgal stenj, da je zaigral nad njim rumenkast plamenček, se je pomiril in pričel z raziskovanjem.
Doma je bil na skrivaj na list papirja prerisal Marijino podobo, da bi jo imel pri roki.