Lovrekove misli so med tetino molitvijo znova zabezgljale okrog kapele, ki se mu je zdaj prikazovala v čisto novem svitu: kot ključ k neznani, prav gotovo obstoječi skrivnosti. Pri pozornem motrenju gozdnega svetišča je ugotovil, da nadomešča zadnjo steno žive skale in da je Marijin kip s podstavkom vred le prislonjen k njej. Nekdanji graditelj je spretno izrabil zaseko, ki je tu zaključevala gradiški greben in pričenjala naslednjo, višjo vzpetino.