Lovrek je torej le odhitel po olje, ki so ga obenem z drugimi mazili in tekočinami, potrebnimi pri vsakdanjih opravkih, shranjevali v zidani stenski omarici. Med odpiranjem so se dečkove oči nehote ustavile na starodavni podobi s črkami Marijinega imena, ki je izza skrivnostnih nočnih sanj od časa do časa še vedno trapila njegove možgane. Kadarkoli se je spomnil nanje, vselej je občutil neko tesnobo, kakor pri očitkih nemirne vesti.