Upam, da se še spominjate najinega razgovora na Ložniškem sedlu - leto dni bo tega -, kjer ste potolažili obupanega človeka, da je spet zadihal, in mu obljubili, da boste čuvali nad zakladom, ki ga je moral pustiti vnemar. Dolgo se nisem oglasil: delal sem in štedil, in prihranjeni denar, ki Vam ga pošiljam istočasno s svojim pismom, je trdi zaslužek enega leta. Uporabite ga, prosim Vas, kakor sva se domenila, po svoji vesti in razsodnosti.