Z vzdihom se je odločila, da dvigne za začetek nekaj denarja iz hranilnice, kjer so bili naloženi njeni prihranki, namenjeni predvsem bolezni in pozneje otrokoma. Res, za prodano posestvo je po poravnavi vseh dolgov ostalo otrokoma še nekaj denarja, toda z njim teta sploh ni hotela imeti opravka, zakaj dražba je bila po njeni sodbi nedopustno nasilje in Miklausinovo početje nesramna goljufija. Če bi bila vzela en sam vinar - tako si je domišljala - bi jo bila v imenu osleparjenih otrok priznala in jima tako za vselej zaprla pot na izgubljeni Beli dvor.