Blizu izklicne mize je sedel trgovec Miklausin, čigar še vedno obvezani obraz je izražal mrko veselje in napeto pričakovanje. Že zdaj je bil prepričan, da ostane posestvo njemu, saj se ni nihče upal in se tudi ni mogel meriti z njim, ki se je bil dolga leta pripravljal na to uro. In res, omara za omaro, skrinja za skrinjo, živina, vprega, orodje, stroji in vozovi, vse je z malenkostnimi izjemami nazadnje ostalo njemu.