V tistem trenutku je Lovrek z vso razločnostjo videl njen obraz: bil je prosojen in brez krvi, kakor okamenel v globoki žalosti. Ob pogledu nanj je zaplalo v dečkovi duši neskončno usmiljenje in na lici so mu pripolzele vroče solze sočutja. Vse bi storil, samo da bi se njena žalost umaknila veselju, ki bi se njenemu lepemu obličju bolje prilegalo.