In z vsako uro, ki mine, preden se zasvita, Lina čuti, da postaja čedalje bolj prozorna, ker izgublja tisto svojo prvinsko moč, ki jo potrebuje za življenje, za svoje delo, za svojo družino in zase. Kadarkoli je v zvoniku farne cerkve bíla ura, je tako napeto štela, da ji je zašumelo v ušesih. Po polnoči je bilo laže, manj možnosti, da se zmoti in postane negotova.