Planil je k oknu spalnice, ki je gledalo na cesto, z ramo odrinil zaveso in sunil ven glavo. Nikoli se ni takoj do konca zdramil, zato so bile njegove prve kretnje, potem ko se je bil zavihtel s postelje, čisto nagonske, a obenem spričo dolgoletne vaje tudi logične in pravilne. Nič čudnega tedaj, če se mu je nekoč v istem položaju celo pripetilo, da je bilo okno zaprto in je z glavo treščil v šipo.