nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Slovo od deklištva, poved v sobesedilu:
Mesto je bilo v tej nočni tišini, v tej samotni ranljivosti še svetlejše in še bolj samosvoje kakor med prenapolnjenim, vrvečim belim dnem. Hiše, visoke, družne, v svojem okrilju varujoče nešteto usod, sreč in nesreč, kakor da so stale više; bilo je, kot da so se poševno nagnile nad vse živo in mrtvo, nad zaplete in razplete, ki se bodo vrstili, dokler noč ne omahne v novi dan. Ravna ulica, ki so jo na obeh straneh zaslanjala pokončna stara drevesa, se je neslišno, temna in prijazna v blišču svojega prekaljenega tlaka, odvijala v nedogled; semaforji so bili njene žive meje in njeno mežikajoče srce.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani