nova beseda iz Slovenije

Gitica Jakopin: Rasla je jelka do neba, poved v sobesedilu:

Obenem me je to tako privlačilo, da sem ga že začela čakati in se zanašati nanj; da sem pozno zvečer, ko je vse potihnilo in je tudi mene objel mir, ki je vladal naokoli, sčasoma mislila samo nanj, na njegove poglede, na njegov dotik, na tisto, kar je bil izrekel, in tudi na tisto, kar bi mogel v sebi tajiti, a nisem mogla niti ugibati, kaj šele uganiti, kaj natanko naj bi to bilo. Potem se je zgodilo, da me je prijel za roko in jo kakor za poskus nalahno potežkal v svoji dlani, vendar je že naglo vstal in rekel: "Pojdiva plavat, prevroče je."

Nekega dne, bil je poseben dan, s soncem, ki je grelo, ne da bi žgalo, in s sapico, ki je prihajala z vode in prijazno potegnila po razgretem hrbtu, po tilniku, kjer so se na eni strani kopičili moji dolgi lasje, in z ugodjem, ki je bilo tako popolno, da ni bila potrebna niti ena ne beseda ne kretnja, sva se na Savi zadržala dolgo v večer.



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA