nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Pozno je že, poved v sobesedilu:
V domu moje mladosti dolgo nisem imela svojega ležišča. V prostorni kamri, kismo ji rekli kar hiša, sem spala skupaj s katero od svojih sester, in pogosto sta na krušni peči v kotu, ki je bila pozimi edini prijazni prostor v naši veliki, razčeperjeni koklji podobni hiši, pozno zvečer sedeli mama in njena stara vrstnica, ki smo jo klicali Tavzla. Tavzla je imela rada nas otroke, mi pa smo ji vračali ljubezen in zaupanje, kajti iz njenih ust smo izvedeli marsikaj, kar nam naša mama ni hotela ali ni utegnila povedati. Bila je razumna ženska, samo da ni nikoli hodila v šolo in tako ni znala ne brati ne pisati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani