V uti se mi je umaknil s praga in obstal pred klopjo, kjer je bil v kotu še prost sedež, jaz pa sem na vhodu otrpnila in se zagledala v prizor pred seboj. Bila sem v zadregi, ker me je še vedno držal za roko in se mi sklonjen pričakujoče, skoraj vedro zatapljal v obraz; hkrati sem se od doživetja noči ob jablani s težavo prestavil v to novo, tuje, razglašeno ozračje.