Toda nenavadna ni bila samo družba na našem vrtu. Noč sama je bila ko pravljica.
Sedela sem s hrbtom prislonjena k stari jablani; v svojem otroštvu sem jo imela za človeka, njena jabolka sem jemala v roke, kakor da z njo kramljam, in vse od tistih dni zame niso izgubila svojega posebnega mika, veliko bolj zaradi dehtenja kot pa zaradi sočnosti in okusa.