Za nič na svetu se ne bi mogla premakniti niti za lasek, kakor v sanjah, ko jo nič kolikokrat zasledujejo mračne postave, ona pa samo obupuje nad seboj, ker bi tako rada zbežala, a je vsa zvezana. Hkrati se je ostro in z vsemi čuti zavedala prostora, v katerem je stala, temno pobarvanega poda namesto belih desk, ki jih je treba ribati, vdrtega prav pod njeno peto, zakajenih šip na bližnjem oknu, v pisanem neredu prelepljenih s črnimi mušjimi pikami, srednjega ogledala, po katerem se je vlekla rjasta lisa. ‚ Oksidira,‘ je nejasno pomislila, odmaknjena, nedotakljiva v svoji ranljivosti, kakor da je stroj, ki je sprožil to misel, priključen na neko tujo, ne njeno glavo.