Ko hostniki poraščeni govedarji, tudi Aleko, in pastirčki v kratkih hlačah čez koleno so gledali, da so živino prej ko prej odgnali na pašo, napajat in v hlev; slišati je bilo le še odsekan, v prahu pridušen topot parkljev, vmes je rezko zalajal pes in se potuhnil, pa spet vse tiho.
Obenem je do mojih boleče napetih ušes prihajalo več novih glasov. Vsak dan znova sem lovila hrušč težkih vojaških tovornjakov in švist zglajenih oficirskih limuzin.