Vili je svojo zahtevno in upoštevanja vredno stranko najbrž poznal, ker v opravljanju svoje naloge res ne bi mogel biti niti spretnejši niti bolj vesten. Užitek ga je bilo gledati, ko je potrpežljivo, dosledno, malone ljubeče z gostim glavnikom vlekel po konceh železno sivih, sijoče zamaščenih davkarjevih las, da je previdnim, proti kljunu močno izostrenim škarjam do pike odmerjal, koliko smejo odrezati.
Ves ta čas je Vili v skladu z gibanjem glavnika in škarij mrščil čelo, nabiral ustnice in šobil brado; obenem se je z enim očesom pomirjevalno smehljal svoji stranki, z drugim pa nadziral tovariša, ves na trnih, ker je prav to nerodo, Milana, doletela dolžnost, da obrije gospoda esesovskega oficirja.