Kakšna grda burka je to,‘ ko sem spet zaslišala tisto spako svojega imena, in oče me je tako silovito sunil v rebra, da me je kar vrglo pokonci.
Poklicana sem bila med prvimi, ne da bi bila količkaj pripravljena na to, toda ko sem stala tam v klopi, nenadoma popolnoma sama v velikem razredu, in zbrano gledala Nemce pod seboj, se nisem nič več bala, niti nisem bila v zadregi. Kaj mi pa morejo, sem si mislila, jaz jih nisem nič prosila!