Potem sem mu obrnila hrbet in odšla, vendar nisem mogla drugače, kot da sem se tokrat ozrla jaz: stal je kot vkopan, z rokami težko visečimi ob trupu, srepega pogleda in z izrazom živalske bolečine na ustih. Nisem mogla odtrgati pogleda, v srcu se mi je utrnilo nekaj kakor toplina, zganila sem se, kot da mislim stopiti k njemu, ga prijeti za roko in mu nekaj reči s tihim, dobrim glasom, a tega nisem storila. Vseeno je na sebi moral začutiti pogled, ki je zajemal vse to, ker se mu je izvil otroško nebogljen jek, pobesil je široke rame in odtaval.