Toliko vsega moram še premisliti, da se bom vedela ravnati - in preden bo prepozno. Kaj bi moglo biti zame prepozno, nisem niti slutila, toda čutila sem, da moram sodelovati pri vsem in obenem še najti čas, da globoko v sebi spremljam Ivana, ki sem se ga oklepala v svojih sanjah in mu podajala roko tudi zdaj, ko sem obraz prislonila k topli leseni rešetki ute, obrnjeni tja proti cesti, in zaprla oči.
Sredi vožnje med postajo, na kateri sva z očetom vstopila, kadar sva se skupaj kam peljala, in velikim železniškim vozliščem, kjer je po navadi treba prestopiti, postane kalna in deroča Sava čisto drugačna.