Tako čudno kruleč, da mi je stiskalo srce, je pribredel do mene in se me dotaknil, včasih samo krila, včasih komolca ali rame; tedaj je v njegovem glasu zazvenel človeški smeh. Bolščal je vame in se tako smejal, samo nekaj trenutkov, toda meni se je zdelo cela večnost, ki se ni mogla prebrž končati. Odrinila sem njegovo veliko, nekam slabo gibljivo roko in siknila: