Njen obraz je bil resen in bled, nekam izpraznjen vsega življenja. Čutila se je negibno, za vse večne čase priklenjeno na svojo ljubezen; začutila je, da je ujeta v boleče utripanje svojega srca, v tisto mračno butanje valov po ušesih, v vijoličasto prepletene gobaste kroge, ki se začnejo odpirati in znova zapirati, brž ko zatisne oči. Vse zunaj nje je preveč tiho, vse znotraj nje preglasno - je to ljubezen?