»Moja, moja,« je kar naprej ponavljal z drgetajočimi ustnicami, in šele tedaj, ko mu je na rob zavesti nepričakovano segel tudi pomen teh besed, ga je prepljusnila prava, silna nežnost do nje, ki je trepetala ko ptička v njegovem objemu, tako da so mu omahnile roke. S prezgodaj prebujenim čutom za dolžnost je nedoločno zaslutil, da bo izmed njiju dveh poslej on nosil odgovornost, in temu spoznanju se je takoj uklonil z nagonsko, prilagodljivo, dobrotno pronicljivostjo svojega duha. Ko je nato znova objel Ano, se je zavedal kljub omami, ki mu je jemala tla izpod nog, v sebi nekaj novega in bolj polnega, nekaj, česar dotlej še ni poznal in česar mu nihče ne more vzeti ...