Zleknjeno je ležala na trebuhu, gladke, prilegajoče se kopalke so jo vklepale, kakor da jo nenehno božajo, glavo, počivajočo na prekrižanih laktih, je obračala k reki. Svetle lase si je na temenu zvila v čop, da je ne bi ščegetali po tilniku, toda nekaj neubogljivih ji spredaj visi na čelo. Kdaj pa kdaj si jih hoče, namrščena, nestrpno odpihniti s čela, pa se takoj vrnejo, potem bi jih s celo glavo vrgla nazaj, vendar se ji tudi to ne posreči.