Za njegovim hrbtom pobočja, nasproti migetajoči obrisi v vročini prihuljenega dolgega mesteca, srebrni pas vode pred njim, tam daleč na levi, v meglicah na koncu prostranega polja, razvlečeni greben zelenih vrhov.
Še enkrat se Ivan ozre po reki navzgor in navzdol, zaniha na prožnih stopalih, iztegne predse plosko zravnane dlani in se odžene.
Od blizu temna, na videz gosta voda se razmakne kakor sama od sebe, ko jo mehkó razdelijo njegove roke.