Od tesnobe mi je zastajal dih, ko sem ju opazovala, od tistega prvega dne. Samo oči zatisnem in znova vse uzrem pred seboj, kakor da se pred menoj odvija film: gledam od blizu, sama stisnjena ob steno, nema, negibna, oropana vsake možnosti, da bi lahko posegla vmes in uveljavila svoje neznatne pravice. Prizori se tik ob meni luščijo drug iz drugega, grozljivo povečani in z zmanjšano hitrostjo, tako da se mi vse do zadnje podrobnosti boleče vtiska v spomin ...