In spet sta gledala, gledala kot prikovana, in prav tako sem gledala, s svoje postojanke na pragu, tudi jaz.
Morda je prav to, da smo vsi trije nepremično in osuplo upirali oči v njegov hrbet, Müllerja nagnilo, da se je iznenada obrnil. Drugega za drugim nas je ošinil z očmi in nam spet pokazal hrbet.