Mama je od časa do časa pritekla potožit, zakaj ji nič ne pomagam, ko pa je videla, da je niti ne poslušam, je odhitela nazaj v kuhinjo in mi, že spotoma, zabičevala, naj za božjo voljo gledam, da me ne spazi kdo s ceste; zvonovi obeh cerkva so ves čas pritrkavali in po procesiji je prišel oče, ves sijoč in prazničen, sedli smo za mizo in med obilnim zajtrkom, pa še ves tisti dan nas je vse navdajal osrečujoče prazničen občutek, da je Velika noč.
Zato je bil svečnik v uti na tako nepravem kraju, da me je podzavestno ves čas bodel kakor trn, in nič nisem podvomila, da se je te posebne osvetljave spomnil polkovnik.
‚Kako je mama mogla dati svečnik iz rok?‘ sem se ogorčeno vprašala. ‚