To je bil star, kdove od kod podedovan triramni svečnik iz navadne bele kovine, ki je moral vsako leto na velikonočno jutro v srednje okno naše velike jedilnice, kjer so med mimohodom slavnostne procesije na njem plapolale tri bele sveče in smodile rože v vazi tik zraven. Vselej sem stala za zaveso in gledala procesijo, vdihavala sem vonj po vosku, prestrezala kapnike na svečah in jih gnetla v tople, ničemur podobne figurice, medtem ko sem ocenjevala nove kostime, torbice, čevlje in klobučke deklet, in obsojala ženske, ki so med glasnim žebranjem rožnega venca zijale okoli in opravljale.