Prav take je imela rokavice, vseh barv jih, je bilo in nosila jih je stalno, tako da sem se že vprašala, ali ne gre morda tudi spat v rokavicah.
Pupa je malo govorila; po navadi se je tiho nasmihala predse, če pa jo je kdo ogovoril, je odmaknjeno dvignila neustavljive modre oči; nasmehnila se je in še pomolčala, kot da je vsaka njena beseda nekaj tako dragocenega, da je vredno počakati nanjo, potem je odgovorila kratko in jedrnato, po navadi tudi pametno in natančno, da ji človek v njeni svetli zasanjanosti ne bi pripisoval kaj takega, in nazadnje se je še zasmejala s svojim prikupnim smehom.
Videla sem, da jo vsi občudujejo in obenem so izbrano spoštljivi do nje, kot da jo varuje in dviga nadnje nekaj, kar vsi vedo o njej in mimo česar ne morejo ob nobeni priložnosti.