Toda to še ni bilo najvažnejše. Važnejše je bilo nekaj drugega, kar me je še bolj osupnilo, tako da sem se že vprašala, ali morda ne sanjam; a če ne sanjam, ali ni ta ura kako začarana in zakleta - da ni v prepletu vej naše jablane, ki se steza tja do ovčic na čistem nebu, kaj takega, kar bega oči in vznemirja srce, da ne ljudi ne stvari ne vidiš več takih, kakršni so zares ...
Toda ne, to, kar vidim na obeh dekletih, je preveč jasno, vse prerazločno, da bi lahko bilo samo slutnja ali igra domišljije: lepota, ki sem jo malo prej tako občudovala na Tinkinem obrazu in na njej vsej, se je utrnila.