Bežno se je z očmi pomudil na meni, potem na zavitku, kot da se ne more prav spomniti, kaj bi moglo biti v njem, in kakor da ga še zmeraj tako zaposlujejo tiste pesmi, da se ne more vrniti v stvarnost. S knjigo je pokazal na mizo, ne da bi bil rekel besedico. Njegove oči so se pri tem zapičile vame in me vklenile s tako čudnim, v nekaj težkega, meni nedoumljivega zazrtim pogledom, da sem se zbala.