Gašper je vstal, se obrnil v okno in si brisal oči. Prav na dnu srca, pod vsemi podrtinami, se je dvigala beseda, ki je bila živa ves čas. Rila je kvišku, s strašansko muko, dokler se ni prekopala skozi vse in se ni Gašper sunkoma okrenil od okna, se obrnil k bratoma in s hripavim glasom izrekel: