Enooki je razodeval svoje najslavnejše dejanje ‒ grozen rop v cerkvi. Dokler je pripovedoval, kako je mnogo dni hodil na prežo, kako se s težavo prikril v cerkvi, ker je nekdo potipal prav v kot, kjer je tičal, preden so se zaklenila vrata, in nato opisal slast, ki ga je prevzela, ko je bil varno zaklenjen ‒ dokler je to pripovedoval, se je budilo v Silvestru zanimanje, radovednost.
Toda kar je prišlo poslej na vrsto, mu je pretreslo mlado dušo, leden mraz se mu je razlil po udih, žile so mu prenehale utripati, odrekel mu je celó posluh, po ušesih mu je bobnelo.