Brest je postal za trenutek in gledal v te oči, ki so zrle, skoraj orošene s solzami, nekam v daljavo, kakor bi iskale nekoga in ga klicale. V njem se je vse vzvalovilo, vsak premislek je izginil, roke so se same od sebe razkrilile - in preden se je zavedel sam in se zavedela Alena, so se dotaknile njegove ustnice Aleninih.
Kakor bi bila hipoma oba vzdramljena iz sanj, sta odstopila za korak vsaksebi.