»Vsaj pokosim brez tistih strašnih pogledov, ki bole še od prejšnjega večera,« je mislila. Ali vendar jo je hkrati jezilo, da ga še ni zagledala, ker jo je trla silna radovednost, kak bo Smrekar po tem groznem spopadu.
Skoraj so že dokosili, ko je prižvižgal Štefan vesel in razigran v sobo.