Naslednje dni se je polegel snežni metež, nebo se je razvedrilo in na belo ravan je svetilo z jasnega, čistega neba zimsko sonce, ki je v milijardah lučk migotalo po srenu.
Pusti strahovi so odbežali iz Alenine sobice, srce ji je bilo čudovito radostno, vse polno še nikoli občutenega hrepenenja. Z Viktorjem se je sankala po bregu, vriskala in se smejala kakor razposajen otrok.