Zakaj Smrekar je obrvi tako namršil, da bi bil divjal in vsakega surovo razžalil, kdor bi mu ta večer ugovarjal.
Ko se je družba razšla, je hodil Smrekar dolgo ves zamišljen po pisarni. Na mizi je imel buteljko, pri kateri se je ustavljal in po malem izpival, kakor bi iskal misli v vinu.