Hrepeneči sijaj široko odprtih oči je žarel v zrcalu, žarel in gledal za nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je sonce, kjer je luč, kjer se smeje prostranost... Strop se je višal, stene se razmikale in kakor omotična se je zazibala bela postelja. V Aleninih mislih ni bilo ne grenkobe slovesa, ni bilo oči materinih in ne očetovih, njene misli so bile same rože, in nad rožami skrivnostni vonj, nepoznan in neokušan, in vendar je njeno dušo tako silno žejalo po tem slaju.